Leonardo da Vinci je notranji pogoj simbolizacije poimenoval cosa mentale, miselna stvar. Brez cosa mentale je dojemanje simbolne oblike nemogoče, dojema se izključno senzorična podoba. Ko so ga spraševali, zakaj vsi ljudje ne začutijo Mone Lize del Giocondo, jim je odgovarjal, da je za občutenje Mona Lize potrebna cosa mentale.
Spominjam se dekleta, ki je prihajalo k meni v kabinet na Petrograjski ulici, v katerem je z menoj delalo še nekaj ljudi. V otroštvu jo je pretepal oče in ko je odrasla, je začela dresirati bulterierje. Nekega dne je dekle v moj kabinet prineslo kaktus in me prosilo, da bi ostal nekaj časa pri meni. Takoj sem se vznemirila zaradi odgovornosti, saj sem razumela, kaj mi hoče s tem sporočiti, vendar sem se strinjala. S tem kaktusom se je potem dogajalo vse mogoče: kolega ga je podstavljal na okensko polico, da se ob prezračevanju okno ne bi zapiralo, medtem ko je druga kolegica vztrajno vtikala v kaktusov lonček okrasno leseno srce. Škrlatno rdeče. Mrtvo. V živo zemljo kaktusa. Vztrajno sem ga odstranjevala, ona pa ga je ponovno vtikala. Nisem mogla zaščititi kaktusa. Umrl je. Dekle je čez nekaj časa odšlo … Vse, kar lahko naredim sedaj je, da se spominjam nje. In kaktusa. O tem, kar se je z njima zgodilo. Preprosto spominjam … Kaktus je simbolično predstavljal dekle v nevarnem svetu, nase je prevzemal brezbrižno obnašanje, pred katerim je bežalo dekle. Dekle je očitno hotelo umreti. Kaktus je v resnici umrl, dekletu pa je ostalo življenje – drugačno, zahtevno, dostojno. Izraženo simbolično dejanje je značilno za potlačene odnose med zavestjo in nezavednim.
Simbol je osnova psihične celostnosti, cosa mentale, zakon, na osnovi katerega se ustvarja red v naši galaksiji in v naši psihi. Med najbolj znanimi razširjenimi kulturnimi simboli velja omeniti mandale in jantre, sakralni krog in simbolično prikazovanje božjega življenja. Omenjeni simboli na figurativno-simboličnem nivoju predstavljajo osnovni princip ureditve – centripetalnost, usmerjenost v center. Bolj kot je zapleteno področje okoli centra, bolj diferencirano se kaže psihična vsebina cirkularne podobe. Podobe, ki trpi, kar je zelo pomembno. Dokler se simbol preprosto nahaja pred našim pogledom in se njegova podoba v ničemer ne razlikuje od otipljive podobe, to ne more biti simbol. Šele takrat, ko simbol prenehamo dojemati senzorično in postane njegovo dojemanje nečutno, se pojavi simbolna podoba, ki se jo dojema duševno in duhovno. Na osnovi otipljive podobe, ki je nujno potrebna za vzpostavitev vezi med polovicami sveta – zunanjo in notranjo – v zavesti.
Ko vzamem lonček z zemljo, lahko vanj posadim semena. S prstom moram narediti nekaj vdolbinic in v vsako položiti nekaj semen. Vse skupaj moram pošteno zaliti. V tem primeru, bo mogoče vsaj eno seme vzklilo. V kolikor nič ne zraste, moram zamenjati zemljo, poiskati novo in ponavljati postopek tako dolgo, dokler ne vzklije vsaj eno seme. Le tako bom imela svojo rastlino.
Potrebno jo bo zalivati, postaviti na sonce, se z njo pogovarjati, saj imajo rastline rade, če se z njimi pogovarjamo. Ko bom odpotovala, bo nekdo v moji odsotnosti skrbel za rastlino. Rastline ne prenesejo ločitve. Vendar bo tudi v primeru, da bom ves čas z rastlino in jo bom pravočasno presajala, le-ta vseeno nekoč ovenela. Če bom imela srečo, bo rastlina pred tem dala seme in vse se bo ponovilo od začetka.
Pacientka pravi, da se počuti kot Megajra, jaz pa ji razlagam, da je Megajra najbolj zlovešča od treh Erinij, ki se je rodila iz kapelj krvi kastriranega Urana, je maščevalna, zavistna in jezna. Pacientka pripoveduje, da je njena mati uničila njenega očeta in se pričenja zavedati, kaj ona sama sedaj počne z moškimi.
V postopku simbolizacije na primarnem nivoju psihomotorno obredno dejanje prehaja v miselno dejanje, ki se postopno dviguje k višjim nivojem simbolizacije. Predvsem se to dogaja v parih »mati-otrok« in »moško-žensko«. Če sklepamo po analogiji s teorijo Winnicotta o otroku, lahko ustvarimo remake: ženska kot takšna ne obstaja brez moškega. In obratno. Moški in ženska ne vplivata drug na drugega nič manj kot mati na otroka in otrok na mater. Pogosto v analizi odraslih odnosov v paru redukcija na matrico »mati-otrok« pripelje do zlitja razlik omenjenih dveh dimenzij v ljubezenskih odnosih. Na splošno se mi zdi, da so pri sodobnem človeku vsi obredi, ki so jih nekoč izvajali naši predniki, postali miselna dejanja simbolnega mišljenja.
Moji kolegi, ki niso ničesar vedeli o kaktusu, so z njim ravnali kot z žrtvijo.
Simbolizacija združuje nasproti stoječe si začetke – zgoraj in spodaj, krog in kvadrat, moško in žensko.
To je odlomek iz obsežnega članka dr. Oksane Lavrove z naslovom Simbolizacija v zdravljenju travme. Članek bo na konferenci “Dinamika travme in poti njene integracije” 8. 2. 2020 v City Hotelu Ljubljana predstavila in komentirala Olga Kondratova, jungovska psihoanalitičarka iz Moskve, ki živi in dela v Ljubljani. Oksana Lavrova, doktorica psiholoških znanosti, jungovska psihoanalitičarka in supervizorka IAAP/ROAP iz St. Petersburga je namreč kmalu po oddaji pričajočega članka hudo zbolela in preminila. Na konferenci se ji bomo posvetili v spomin z minuto molka.