Praznik luči, svečnico, praznujemo vsako leto 2. februarja, gre za praznik, ki ima poganske korenine in se je obdržal v preobleki vse do današnjih časov. Svečnico nekateri poznate iz pregovorov, drugi iz cerkvenaga obreda blagoslavljanja sveč ali praznovanja Marijinega očiščenja. Je pa to dan, ko se uradno zaključijo božične slovestnosti in je treba pospraviti božično drevesce in jasli.
Že davno pred našim štetjem so v tem času častili Pana, ki je v grški mitologiji znan kot bog divjine, gozda, pastirjev, čred, pašnikov, lova in pastoralne glasbe ter kot takšen povezan z rodovitnostjo in pomladnim letnim časom. Po poreklu je bil sin Hermesa in nimfe Penelope, upodobljali pa so ga s kozjimi nogami in rogovi.
Stari Rimljani so tradicionalno med 13. in 15. februarjem praznovali Luperkalije (lat. Lupercalia), praznik je bil poimenovan po bogu Luperkusu, ki naj bi po svojih značilnostih močno spominjal na boga Fauna (rimski ekvivalent Panu). Namen praznovanja je bil duhovno “očistiti” mesto, ga zaščititi pred zli duhovi in prinesti rodovitnost in zdravje ter hkrati počastiti spomin na rimsko volkuljo, ki je dojila Romula in Rema. Obred naj bi izviral iz še starejšega praznika preganjanja zime, Februa, po katerem se tudi imenuje mesec februar.
Luperkalije so vodili svečeniki imenovani Luperci (“volčji bratje”), hodili so naokrog in nosili bakle, z ognjem naj bi tudi branili koze pred volkovi in divjimi psi. Po obredu žrtvovanja dveh koz in psičkov naj bi si dva mlada svečenika iz plemiških družin nadela kožuhe žrtvovanih živali ter tekla po mestu ter s palico udarjala prebivalce Rima. Verjeli so, da so ženske in dekleta po prejetem udarcu svečenika bolj plodne in varovane med porodom. Sodelovanje v Luperkalijah je bilo sprva med višjim razredom zelo zaželjeno, sodelovala naj bi celo Julij Cesar in Mark Antonij, kasneje pa ne več, vendar se je klub temu običaj ohranil med plebejci vse do 5. stoletja, ko ga je prepovedal papež Gelazij I. (vl. 492 – 496).
Cerkev je ohranila običaj, spremenila pa vsebino praznika. Prvotno ime praznika je bilo Marijino očiščevanje, kajti po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako »očistiti«. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati, starček Simeon je takrat prepoznal Jezusa kot mesijo, prinašalca luči. Ko se je praznovanje širilo, je ime dobilo po starodavnem bogoslužnem običaju blagoslavljanja sveč, ki se je razvil v procesijo s svečami. Po obredu blagoslavljanja sveč je praznik znan kot svečnica in se je ohranil vse do danes. Verniki so blagoslovljene sveče hranili za posebne priložnosti, prižigali so jih takrat, ko so potrebovali “božjo” zaščito. Z reformo Gregorijanskega koledarja, je bil za “svečnico” določen dan 2. februar, saj je to štirdeseti dan po rojstvu Jezusa, ki se je rodil 25. 12., na božični dan.
Danes krščanska cerkev oraznuje svečnico predvsem kot praznik luči pred nastopom tako imenovanih svetnikov – pomladinov. Obhajamo jo v času, ko so dnevi že malenkost daljši in je že slutiti pomlad, ki prinaša več luči, po kateri so nekdaj hrepeneli vso dolgo zimo.
Če pogledamo v keltsko kuturo, kjer so se poganski obredi bolje ohranili, vidimo, da so prvi februarja praznovali Imbolc, praznik med zimskim solsticijem in spomladanskim enakonočjem. Astronomsko gledano je letos vmesna točka na 15° Vodnarja šele četrtega februarja. V tem času se posadi duhovna semena, naredi namere za nov cikel rasti. Prižiganje ognja je naznanjalo prihod pomladi, prebujanje življenja, treba se je bilo očistiti starega, včasih je pomenilo tudi novo rojstvo. Čas okoli prvega februarja je bil namreč pri Keltih povezan s časom množičnega rojevanja otrok, ti otroci so bili spočeti v obredih prižiganja krasov okoli prvega maja v času praznika imenovanega Beltane. To je praznik med spomladanski enakonočjem in poletnim solsticijem.
Prvi februar je sicer tudi dan posvečen boginji in svetnici Brigid, zaščitnici Ircev. Nanjo se obračajo vsi, ki si želijo zdravja, plodnosti in kreativnosti. Lahko naredite priprošnjo z njenim imenom in vizualizirate zdravilno zeleno barvo, ki vas obnavlja in krepi.
Prižgite nov ogenj, novo svečo, novo namero, izrecite in zapišite željo in tako posadite simbolno seme za leto 2020. Datum 2. 2. 2020 nosi v sebi močno simboliko manifestacije, a pozor, uresniči se lahko le tisto, kar pride iz srca. Kar je resnično naše in ne od koga drugega. To je simbolika bika, prebujanje notranje resnice. Še vedno smo v fazi lunine rasti, zato je čas primeren za ozaveščanje želja in pisanje namer vse do 9. 2. 2020, ko bo nastopila polna luna v znamenju Leva. Energija podpira nove začetke, kreativnost, plodnost. Lahko se obnovi nekaj, kar je propadlo avgusta 2018.
Šele po 21. 3. bo primeren čas za uresničevanje želja, do takrat pa namero držite v sebi in ji dovajajte energijo. Dan spomladanskega enakonočja se imenuje tudi točka pomladišča, točka novih začetkov. Čas do takrat uporabite za čiščenje starega, za novo je namreč treba pripraviti prostor. S tem, ko prižgemo nov ogenj, krepimo življensko silo znotraj in zunaj nas ter ohranjamo življenje. Ste morda pomislili, da je prižiganje ognja v tem smislu povezano s prižiganjem hormonov?
Zapisala: Alenka Malnar