Kralj je edini individuum ljudstva, njegovo življenjsko središče. Kadar kralj zboli, ga nekatera ljudstva odstranijo, največkrat ga žrtvujejo in nadomestijo z drugim. Pri drugih kralja izberejo le za določeno obdobje. Po enem letu, petih ali desetih, ga žrtvujejo.
Dobrobit in psihološko funkcioniranje kralja – pa tudi njegovo fiziološko funkcioniranje (pri številnih ljudstvih je denimo zelo pomembna njegova spolna potenca) – zagotavljajo tudi dobrobit ljudstva. Zato je kakršnakoli kršitev tabujev, bolezen ali neprimerno vedênje poglavarja slabo znamenje za celo ljudstvo.
Motiv, da je treba kralja oziroma cesarja po določenem času žrtvovati ali izgnati, najdemo po vsem svetu, v poznem Egiptu je nato postal le nekoliko bolj človeški. Kralja, ki je predstavljal sončnega boga, niso več žrtvovali resnično, temveč je moral vsakih pet let obhajati Sedov praznik, v okviru katerega so ga žrtvovali simbolično, da se je obnovil. Liturgija tega praznika se je glasila: »Zdaj si nov, obnovljen, postal si spet mladi kralj« in podobno. Resnično usmrtitev kralja so torej nadomestili z obredom psihološke smrti in ponovnega rojstva.
Če je bil cesar iz sebe ali če je storil kaj nápak, če je izgubil notranje ravnotežje, tedaj so stari Kitajci verjeli, da je v nered zašlo celotno kitajsko cesarstvo. Kadar so ljudstvo pestile suše in druge katastrofe, kadar je reka Jangce poplavljala ali se je zgodilo kaj podobnega, si je moral cesar vselej izprašati vest in ugotoviti, kje ga je polomil, nato pa se je moral postiti in se pokesati, zato da je spravil cesarstvo v red.
Osnovni vzorec, po katerem mora kralj bodisi resnično umreti oziroma zapustiti prestol bodisi opraviti obred obnovitve, najdemo po vsem svetu, in sicer tako v najprimitivnejših pričevanjih kot v izjemno kompleksnih civilizacijah, kakršni sta bili Kitajska in Egipt.
Iz tega lahko sklepamo – kot je pojasnil Jung –, da se simboli sebstva, kolektivni simboli sebstva, sčasoma izrabljajo.
Najsi gre za religije, prepričanja ali resnice, vsi se starajo. Vse, o čemer se preveč govori in kar že dlje časa določa človeško družbo, je nepopolno v tem, da se stara. Počasi postaja mehanično, predobro znano, in preide v posest zavesti. Ljudje čutijo, da imajo tisto, kar dobro poznajo, v oblasti. Vse to še najbolj velja za najvišje vrednote, kajti manjše stvari se sčasoma tako ali tako spreminjajo in zaradi tega se nihče ne vznemirja. Če pa se izrabijo najvišje vrednote, če izgubijo svojo pretresljivo numinoznost, tedaj kakopak preti velika nevarnost. Tako se denimo spoštovanje tabujev izrodi v preprosto upoštevanje formalnosti, v čemer nihče več ne vidi nobenega smisla. Mit, ki tiči za vsakim tabujem, človeka ne nagovarja več.
»Oh, spet ta presneta stara zgodba, že dvajsetkrat sem jo slišala. Kaj mi mar!« To je povezano z eno od negativnih lastnosti človeške zavesti, namreč da postane blazirana, da se počuti, kot da poseduje resnico. Če pa si lahko mi lastimo resnico, če si torej resnica ne lasti nas, temveč si mi lastimo njo, tedaj so stvari postavljene na glavo.
To gre deloma pripisati pomanjkljivi naravi človeške zavesti, deloma pa je seveda tudi posledica tega, da se človeške situacije nenehno spreminjajo. To je notranji razlog, ki terja obnovo kraljestva oziroma porodi potrebo po obnovi kraljevskega položaja.
Odlomek iz knjige Marie-Louise von Franz: Mačka, pravljica o odrešitvi ženskega, Hermes IPAL, 2020, str. 27-30
Pripravila: Alenka Malnar